Gradivo: Vprašanja in odgovori
Vsebina gradiva
1.
Proces komuniciranja, njegovi temeljni elementi, ter problemi, ki lahko nastanejo pri prenosu sporočila od
oddajnika do prejemnika
Komuniciranje omogoča zasebne poslovne in druge odnose med ljudmi in deli družbe. Prav tako omogoča prenos
družbene dediščine in hkrati posamezniku omogoča spremljati in spoznavati dogajanja v okolju. Da sam proces
komuniciranja lahko poteka, morajo biti prisotni vsi elementi komunikacijskega sistema:
-
oddajnik, kot oseba ali naprava, ki oddaja sporočilo,
-
komunikacijski kanal,
ki je pot po kateri potuje poslano sporočilo,
-
sprejemnik, ki je oseba ali naprava, ki sporočilo sprejme in
-
sporočilo, ki je sestavljeno iz simbolov- kodirano.
Elementi so lahko prisotni hkrati ali ne. Med procesom komuniciranja lahko komunikacijski kanal
sporočila za
določeno obdobje shrani tako, da ga prejemnik prejme z določenim časovnim zamikom. Da bi oddajnik in sprejemnik
sporočilo razumela na enak način in, da ga je komunikacijski kanal sposoben prenesti, mora biti sporočilo kodirano.
Koda omogoča sporazumevanje z določenimi simboli, znaki in protokoli, ki morajo biti take narave,, da se lahko
prenašajo po kanalih.
Problemi, ki nastanejo pri prenosu sporočila od oddajnika do sprejemnika pa so:
Komunikacijska obremenitev
– je sorazmerna s kompleksnostj
o in pogostostjo sprejetih sporočil.
Stereotipi
– je človekovo vnaprejšnje prepričanje o nečem.
Utrujenost oziroma stres.
Vpliv alkohola ali drog.
Drugo.
2. Ugotovitve v zvezi z neverbalnim komuniciranjem
Neverbalni simboli imajo lahko, v primerjavi z ver
balnimi simboli, več pomenov. Pri neverbalnem komuniciranju
človek zavestno ali podzavestno oddaja tudi drugačne simbole, katere prejemnik lahko zazna pri direktnem oz.
neposrednem komuniciranju. V primeru pa, da so med prejemnikom in oddajnikom bilokakšna tehnična sredstva pa se
lahko zgodi, da ta tehnična sredstva ne omogočijo sprejemniku, da bi zaznal simbole s strani oddajnika. Neverbalna
komunikacija ima bogato semantiko in je primerna za področje odnosov, manj primerna pa je za jasno izražanje
vsebine
. Neverbalno komuniciranje oziroma govorica telesa obsega:
govorico obraza,
proksemiko
– položaj in gibanje ljudi v prostoru,
držo in hojo ljudi,
gestiko
– kretnje rok, nog in glave,
mimiko
– izraz obraza in oči.
3.
Čustveni vidik komuniciranja ter ovire
in priložnosti, povezane s tem. (27-28)
Vsaka komunikacija ima najmanj dva vidika:
Kongruentno
(usklajeno, iskreno) komuniciranje – če se tisto, kar govorimo in tisto, kar sporočamo z neverbalnim
vedenjem, med seboj ujema, ter če izgovorjena vsebina potrjuje naš odnos do informacije in do prejemnika sporočila.
Inkogruentno
(neusklajeno, neiskreno) – če se govorjeno in negovorjeno ne ujema, če z odnosom do vsebine in do
tistega, s čimer komuniciramo, razvrednotimo in zanikamo izgovorjeno vsebino.
Pri tem je
pomembno v kakšnem medsebojnem odnosu sta oddajnik in sprejemnik, glede na vsebino komuniciranja.
Njun medsebojni odnos lahko močno vpliva na potek komunikacije.
Poznamo več primerov medsebojnih odnosov:
-
Strinjanje s sogovornikom po vsebinski plati in dobri odnosi z njim.
-
Strinjanje s sogovornikom po vsebinski plati, vendar smo z njim v slabih odnosih.
-
S sogovornikom se ne strinjamo po vsebinski plati, vendar smo z njim v dobrih odnosih.
-
Z nekom se strinjamo, vendar se z njim ne maramo, se celo medsebojno izogibamo.
-
Z
nekom se ne strinjamo samo zato, ker se z njim ne maramo. Zaradi tega se niti nočemo dogovarjati.
-
Ker se z nekom ne strinjamo, se z njim tudi ne maramo. Vsebina določenega sporočila je vplivala na medosebne
odnose.
-
Zaradi interesa za dobre odnose z nekom,
jih nočemo ogroziti, zato se na videz strinjamo. Sprejmemo vsebino,
katero sicer ne bi sprejeli.
Zaradi tega je pomembno pričakovano obnašanje ljudi v različnih situacijah. Poznamo več vrst vedenja, tako v
zasebnem okolju kot v organizaciji. Najbolj pomembno pa je vedenje, katerega se človek zaveda. Način ravnanja je
zavesten in usmerjen k dosegi določenega cilja. Je pa tako ravnanje odvisno od vrednot posameznika.
5. TREMA je
velika neprijetna živčna napetost, vznemirjenje, ki se pojavlja zlasti pred javnimi nastopi. Ljudje, ki
imajo tremo se obnašajo povsem drugače, kot ljudje brez treme. Drugačno obnašanje je moč prepoznati po nekaterih
simbolih, katere tak človek hote ali nehote, oddaja. Tak primer je moč lepo ponazoriti na primeru delikventa, kjer
obstajajo posebne okoliščine, ki ob srečanju z represivnim organom, same po sebi začno vplivati na ravnanje človeka.
Največkrat gre pri tem za spremembo krvnega pritiska, rdečico, znojenje, drgetanje, sunkovito dihanje in+ spremembo
govora, kot naprimer jecljanje pri moških in hitrejše ter nelogično govorjenje pri ženskah.
4.
Bistvene trditve iz članka Gregorja Repovža in komentar k njegovim trditvam.
Novinar Dela, Grega Repovž, v svojem članku navaja, da so se nekatera ministrstva in institucije v Sloveniji zavestno
odločila, da bodo vse informacije, ki naj bi postale javne, popolnoma nadzorovane ter da bo pri vseh informacijah
poskrbljeno za pravilno intoniranost. Prav tako navaja da popoln nadzor nad informacijami in uslužbenci poraja dvome,
ali ne gre morda
tudi za poskuse prikrivanja dejanskih informacij, saj ravno tako trdo nadzorovanje informacij poraja
dvome. Sama ideja za omejevanje direktnih stikov med uslužbenci služb za stike z javnostjo ter javnostjo verjetno
prihaja od najvišjih funkcionarjev, tore
j ministrov in direktorjev ustanov, gre pa za strah, da bi kakšen izmed teh
uslužbencev lahko porušil podobo učinkovitosti in aktivnosti funkcionarja oziroma ustanove, ki jo vodi. Zaradi tega
prihaja do omejevanja dela teh uslužbencev, uradna mnenja z neur
adnimi in nepodpisanimi informacijami pa namesto
njih podajajo kabineti.
Do neke mere se strinjam s trditvami novinarja, ki navaja svoje težave v zvezi pridobivanja informacij. Verjetno se
težave pojavljajo le pri pridobivanju informacij, ki se nanašajo na
vroče teme. Po drugi strani pa menim, da je za javnost
včasih bolje, da kakšne informacije ne pridejo takoj v javnost, pa naj bo to pomembno z varnostnega ali sociološkega
vidika. Dejstvo je, da novinarji težijo k senzacionalizmu po načelu »bolj krvavo je, bolje se prodaja«, s čimer se izniči
verodostojnost podajanja informacij javnosti.
(Mnenje od Hočevarja, ustvari si svoje)
6. Odnosi z javnostmi- kaj je javnost, kakšni so cilji odnosov z njimi, kaj sploh so odnosi z javnostmi, kako jih
lahko izkoristimo in na kaj moramo paziti.
Kaj je javnost?
Javnost je katerakoli skupina, ki se dejansko ali le potencialno zanima oz. vpliva na sposobnost
podjetja, da doseže svoje cilje. Javnosti se ustvarjajo same. Vsaka organizacija mora skrbeti za informiranje ljudi, še
preden iz posameznikov nastane javnost.
Kakšni so cilji odnosov z njimi?
Cilji komuniciranja z javnostmi so:
-
KOMUNIKACIJA
, kjer si organizacija in javnost izmenjujeta sporočila. Npr. organizacija medijem plasira neko
novico, da jih javnosti lahko pre
birajo, ali pa se javnosti udeležijo neke prireditve ali posebnega dogodka,
-
OHRANITEV SPOROČENEGA
Tukaj gre zato, da javnost in uprava ohranita tisto, kar jim sporoča nasprotna
stran,
-
RAZUMEVANJE
oz. sprejemanje kognicij pomeni, da sta javnost in uprava
organizacije glede nekega problema
enakih prepričanj oz. misli,
-
SPORAZUMEVANJE
je neke vrste prepričevanje do poenotenja stališč (ena stran je prepričala drugo, ali pa sta se
vzajemno prepričali). Javnost in uprava enako vrednotita problem in imata do njega enako stališče in se nameravata
enako vesti do njega.
-
USKLADITEV
pomeni izboljšanje razmer med javnostmi in organizacijo.
Kaj sploh so odnosi z javnostmi?
Poenostavljena definicija pravi, da odnosi z javnostmi pomeni načrtno komunikacijsko dejavnost organizacije ali
skupine z namenom, ohranjati dobre odnose z javnostmi in s tem posledično zagotoviti ugodne pogoje za delovanje.
7. POGAJANJA – predstavite temeljna spoznanja in pravila glede njih
Pogajati se pomeni »skušati doseči soglasje, sporazum glede česa« (po SSKJ). Pri pogajanju gre za večsmerni
komunikacijski proces, v katerem več udeležencev – posameznikov, skupin, organizacij – vpliva druga na drugega pri
nastajanju skupnih odločitev. Gre za bližanje stališč, s katerimi se dve strani sporazumeta o neki zadevi tako, da je
sprejemljiva za obe. Pogajanja zahtevajo vrsto veščin in znanj, predvsem pa resno pripravo oz. strategijo za dosego
cilja. Pogoja za proces pogajanja sta predmet spora in skupen interes.
Bistvena pravila v zvezi s pogajanji pa so
naslednja:
Pogajanja so namenjena usklajevanju stališč, ki so posledica različnih interesov. So torej dejavnost za odpravljanje
nasprotij. Pogoj za uspešna pogajanja je razumevanje stališč in interesov vseh vpletenih.
Pogajanja opravljajo predvsem poslovodniki, managerji – namenjena so predvsem za vplivanje na druge ljudi,
udeležence pogajanj.
Pri pogajanjih izbiramo med štirimi temeljnimi usmeritvami pogajanj – pogajanja na silo, s kompromisom,
tekmovalnimi pogajanji, sodelovalnimi in pritajenimi pogajanji.
Usmeritev pogajanj izbiramo glede na okoliščine med katerimi je najpomembnejša pripravljenost drugih pogajalcev.
Spodbujanje odločitev z zavajanjem, grožnjami in obljubami je kvečjemu kratkoročno, zato se mu izogibamo.
Pred odločitvijo za pogajanja je potreben temeljit premislek, saj dobra pogajanja prinesejo vsem udeležencem večje
koristi. Pomembno je postavljanje dobrih ciljev ter usklajevanje ciljev in sestavin strategije pogajanja.
Jedro pogajanj so udeleženci – na strani pobudnika in na drugi strani (poznavanje slogov posameznikov).
Uspešnejša so skrbno pripravljena in dobro organizirana pogajanja.
Potek pogajanj obsega opredelitev lastnega položaja, postavljanje ciljev, iskanje zaveznikov, analiziranje drugih
udeležencev, snovanje lastne strategije in taktike, izvajanje pogajanj in spremljanje sklepov.
Pomembno je obvladovanje težav - če pogajanja zaidejo v slepo ulico, kadar udeleženci posežejo po nemoralnih
sredstvih.
Konec pogajanj je prav tako pomemben kot priprave nanje. Sledi ocenjevanje izidov in poteka pogajanj ter
spremljanje izvajanja sklepov. Analiziranje je pogosto uvod v naslednji krog pogajanj.
8.
Konflikt – definicija, vzroki zanj in načini reševanja
Poznamo različne teorije, največkrat pa beseda pomeni zavestno upiranje enega ali več članov org. drugim,
najpogosteje instituciji managementa. Konflikti so povzročeni s prizadevanjem za dosego izjemnega statusa enega ali
več članov organizacije, lahko pa tudi s prizadevanjem za vrednote. Vzroki so racionalne in emocionalne narave. Je
torej nasprotje med interesi ljudi ali skupinami ljudi, ki so sicer med seboj neodvisni. Vzrok za konflikt je lahko tudi
prizadevanje za dosego različnih ciljev. Do konflikta pride, če eden od akterjev prične drugega ovirati pri njegovi
usmeritvi in delovanju. Cilj nasprotnikov postane nevtralizirati svojega tekmeca ali pa ga celo onemogočiti. Način
reševanja je odvisen od strategije za rešitev konflikta, ki se jo lahko izbere po različnih kriterijih (interes, načelo
pravičnosti, formalna in neformalna moč akterjev konflikta). Najboljši način reševanja je zadovoljitev potreb preden do
konfliktov pride, izogibanje pa pomeni željo ostati nevtralen. Prilagajanje pomeni načrtno zanemarjanje zadovoljevanja
osebnih potreb, prevladovanje pa je težnja po nadvladi nad dru
gimi. Pristajanje na kompromise pomeni, da so
posamezniki pripravljeni žrtvovati nekaj svojih interesov za dosego dogovora. Dogovarjanje pomeni težnjo po
ugotavljanju vzrokov nasprotij in k skupnemu iskanju ustreznih rešitev. Reševanje je težje, kadar je p
risoten
emocionalni naboj. Reševanje konflikta lahko poteka tudi izven organizacije, ko konflikt rešujejo prisotni drž. organi ali
celo sodišče (arbitriranje na podlagi določil normativnih aktov). Včasih se konflikti rešujejo tudi z uporabo moči.
9. Koncept organizacijske kulture in njegova povezava z organizacijo oz. poslovnim komuniciranjem
Gre za proces na katerega okolje vpliva in ima tudi sam vpliv na okolje. . medtem ko je fenomen kulture že dolgo
predmet antropoloških in tudi drugih proučevanj, je koncept organizacijske kulture novejši (80 leta). Nekateri teoretiki
menijo da, ne samo da ima org. značilnosti kulture, ampak da dobesedno je kultura in ga je organizacijsko
komuniciranje izvor te kulture. Po Kavčiču pomen org. kult. Izhaja iz spoznanja, da na dogajanje v org. vplivajo
racionalni in simbolni elementi. Mesner – Andolškova meni, da je org. kultura v neposredni zvezi z reševanjem
problemov. Poznamo več definicij, vsem pa je skupno da gre za sistem vrednot, prepričanj in temeljnih stališč značilno
za določeno skupino, da ima enotno interpretativno shemo in da je celota posebnih lastnosti skupine, ki jo loči od
drugih. Ločimo 4 tipe org. kulture: Kultura moči, kultura vlog, kultura nalog in kultura osebnosti. Kultura se predstavlja
preko komuniciranja, obenem pa kultura določa komuniciranje. Ko gre za org. je retorična vizija pogled zaposlenih na
org. in njen odnos do zunanjega okolja, narazlične oddelke in enote znotraj org., ter na njihovo mesto v org. shemi.
Analiza metafor in refleksivnih komentarjev sta metodi raziskovanja kulture na temelju analize org. kulture.
Osredotočata se na jezik in pogovor, da bi odkrili pomene in razumeli človekovo vedenje v organizaciji. Analiza
pojavnih oblik organ. kulture je eno najbolj konkretnih oblik za ugotavljanje značilnosti kulture neke org., torej se ta
kultura, pa naj bo okvir za komuniciranje ali pa njegova posledica, najprej in najbolj jasno izraža v komuniciranju.
10.
Povezava moči s komuniciranjem (problemi, odnos nadrejeni – podrejeni, delitev moči
oz. participacija s
komuniciranjem)
Ljudje se združujejo v org. za doseganje ciljev in tu je potrebna komunikacija. Komunikacija je potrebna predvsem v
kriznih situacijah, čeprav je takrat potrebno zoperstaviti nematerialne cilje zaposlenih. Ko so cilji predstavljeni kot
skupni, je potrebno opravičiti potrebna sredstva in tu si komuniciranju stojita nasproti manegement (nosilci neosebne
moči in dominacije) in zaposleni (nosilci želje po moči in participacije v komuniciranju). Ko komuniciranje postane
sredstvo za dosego ciljev nosilcev moči ni več prosto, temveč se ustrezno oblikuje njegovo in način. Pot do participacije
ni lahka. O njeni potrebnosti je potrebno prepričati obe strani, je pa nujno potrebna za učinkovito organizacijo.
D
a je org. konkurenčna in da ostane produktivna morajo managerji prepuščati več odločanja podrejenim. Pokroviteljski
odnos in podcenjevanje nevodstvenih zaposlenih ne prispeva k dolgoročnemu uspehu. Odklanjanje delitve moči pomeni
odtujeno delovno silo, zmanjšano produktivnost in združevanje delavcev kot odgovor na nemoč. Nasprotniki tega
mišljenja trdijo, da mora v vsaki org. obstajati center moči, da delitev moči ustvarja zmedo in vakum in da onemogoča
hitrih in ostrih odločitev. V resničnem komunikacijskem življenju delitev moči stane več, kot bi le ta dobrega
povzročila. Hitrega in učinkovitega odločanja ni brez vseh potrebnih informacij, katerih pa ni brez participacije v
komuniciranju, informacija je moč, gre pa le za vprašanje pripravljenosti nosilcev moči, za njeno delitev. Moč postane
negativna, ko omejuje posameznika ali organizacijo v celoti in je tako vzrok za neučinkovitost.
11. Bistveni elementi in pravila poslovnega razgovora
S poslovnimi razgovori obravnavamo enostavnejše zadeve. Sestavljen je iz treh faz, in sicer:
priprave, izvedbe in
analize ter ocene doseženega. Pri analizi gre za ugotovitev teme oz. potrebe po razgovoru, pri načrtovanju za
opredelitev cilja, politike, taktike, strategije in za razčlenjevanje problema, pri neposredni pripravi gre za zbiranje
gradiva in pripravo delovnega koncepta, pri vaji za miselne in govorne simulacije razgovora, pri izvedbi za začetek,
informiranje, dokazovanje in prepričevanje, ter oblikovanje sklepov, nato pa sledita še odločitev in zaključek. Prvih
nekaj besed daje ton celotnemu razgovoru. Začetek lahko vpliva na sogovornika v smeri sprostitve ali zavrtosti.
Informiranje je nadaljevanje začetka (podajanje informacij, izmenjava mnenj). Najbolj tipična vprašanja so splošna (kaj,
kako, koliko), direktna (da/ne), usmerjajoča k problemu in retorična. Sledi dokazovanje pravilnosti trditev, ob koncu pa
je potrebno povzeti zaključke in sicer: cilji (predvideni/doseženi), informacije (predvidene/podane), dokazi, argumenti
(predvideni/uporabljeni), zaključek (zamišljen/dejanski) in čas
(predviden/dejanski).
12. Sestanek
Najpogostejša oblika organizacijskega komuniciranja so sestanki, ki pomenijo sodelovanje večjega števila ljudi pri
izmenjavi idej, informacij in sprejemanju odločitev. Ločimo informativne, posvetovalne, delavne (reševanje konkretne
problematike), proučevalne, usklajevalne... sestanke. Sklicujejo se kadar je to res potrebno, nanašajo pa se na snovanje
ciljev, proces planiranja, motiviranje za sodelovanje, seznanjanje z rezultati, analizo rezultatov, sprejemanje odločitev
glede sprememb in glede aktualnih procesov in stanja. Pomemben je način vodenja, kajti cilj sestanka je vodji poznan,
na sestanku so prisotni le tisti, ki jih tema zares zadeva, čas mora biti ustrezno izbran, potrebna je iniciativa vodje,
informacije se pridobiva z namenom pridobiti nova dejstva, vodja posreduje pomembne informacije, spodbuja kritično
ocenjevanje mnenj in idej, vzpodbuja usklajevanje in omejuje nekonstruktivne razpravljalce. Poznamo več tehnik
vodenja sestankov, in sicer: avtokratska (dominantnost vodje), demokratična (vodja kot udeleženec) in neurejena
tehnika (dolgi sestanki, nerešeni problemi, ideje dajejo le najbolj agresivni). Formalni sestanki naj bi potekali po
vnaprej pripravljenih pravilih. Stopnje sestanka so: tema (jasno opredeljena širina), namen (bistvo in cilji razprave, z
vabilom vabljeni prejmejo tudi gradivo), uvodno pojasnilo (čimbolj popolna informacija), izhodiščno vprašanje (vodja
sestanka nakaže problem), razprava (ideje, mnenja in predlogi), oblikovanje predlogov sklepov in sklepi. Posebna
oblika sestanka sta npr. skupščina in kolegij. Skupščina se sklicuje v gosp. Družbah in zadrugah, sklic določa
zakon,redna skupščina mora biti vsaj 1x v poslovnem letu. Sklepčnost določa akt oz. zakon, glasovalno pravico imajo
delničarji (lahko pooblaščenci). Kolegij je posvetovalni organ, obravnava tekoče zadeve poslovanja organizacije,
kolegij v ožji sestavi je ponavadi stalen posvetovalni organ, kadar pa se zahteva prisotnost posameznih strokovnih
področij pa se skliče kolegij v širši
sestavi.
13. Informacijska tehnologija in njen vpliv na komuniciranje
Pozitivni oz. negativni vplivi IT so odvisni od tega ali so v funkciji mehaniziranja ali avtomatiziranja nekih operacij.
Mehanizacija tehnologije mnogokrat ne doseže takoj avtomati
zacije (sociološki in psihološki (nezaupanje in odpor)
vzroki). Odpor povzroča velik obseg sprememb. Vplive IT je težko presojati zaradi različnih mnenj kaj zares deluje.
Centralizacija:
managerji so soočeni z vedno večjo kompleksnostjo organizacije, ter obdani z zahtevami po hitri
reakciji in tako so prisiljeni delegirati k nižjim ravnem managementa, ki so bližje problemom in informacijam. IT (npr.
računalniški terminali) pa omogoča hitrejši prehod informacij in njihovo selekcioniranje, tako da so informac
ije na
dosegu, s tem pa na pomenu izgublja srednji management.
Decentralizacija:
možnost managerjev, da lahko nadzirajo dogajanje na nižjih ravneh, je razlog za njihovo
pripravljenost za delegiranje avtoritete in prepuščanje odločitev. Anketa leta 1970 je pokazala sledeče posledice IT:
zmanjšalo se je število zaposlenih v administraciji, število managerjev in delovodij pa je ostalo enako, zmanjšal se je
obseg kontrole, izvedena je bila reorganizacija, ravni odločanja so se povezale, odločanje se je preselilo na višji nivo,
komunikacija je pričela potekati preko računalniških sistemov, povečala pa se je centralizacija nadzora.
14.
Etika in komuniciranje – soočanje z različnimi notranjimi in zunanjimi javnostmi
Osebne in skupne vrednote se skoraj izključno oblikujejo preko komuniciranja. Pojavlja se problem, kaj je etično
komuniciranje, ki je pomemben pogoj za uspeh posameznika in celotne organizacije, iz česar sledi, da je komuniciranje
etično, če omogoča informacije, ki so potrebne za presojanje in ustrezno izbiro ter odločitev. Na presojanje etičnosti
vplivajo predvsem individualni vrednostni sistemi, vrednostni sistemi org. in standardi dejavnosti. Problem žvižgačev je
samo delno problem notranjega komuniciranja, kajti četudi gre za pripadnika organizacije, razkriva probleme in
nepravilnosti zunanji javnosti in tako se pojavi vprašanje etičnosti in upravičenosti. DeGeorge meni, da upravičenost
takega razkritja, naj ne bi bila odvisna od samega značaja dejanja. Pomembna je tudi motivacija za razkritje, ki je lahko
zgolj moralna. V bistvu gre za potrebo zaposlenih, da bi imeli pravico do presoje in komuniciranja glede na njihove
vloge v organizaciji. Za management etična odgovornost pomeni izpustiti iz rok nekatere komunikacijske vzvode in
nadzor komuniciranja ali pa s komuniciranjem ustvariti videz soudeležbe. Neprimerno več pozornosti se posveča
Sorodne vsebine
Vprašanja in odgovori | ||
Vprašanja in odgovori | ||
Vprašanja in odgovori |
Statistika prenosov
Dnevna porazdelitev
Vrsta prenosa
Izpostavljene vsebine
Vse po tvoje v 2025! Najnovejša gradiva
- Fakulteta za matematiko in fiziko: 1. kolokvij, december 2014 [02] - rešitve
- Fakulteta za matematiko in fiziko: Pisni izpit, junij 2015 [02] - rešitve
- Fakulteta za matematiko in fiziko: 2. kolokvij, december 2014
- Fakulteta za matematiko in fiziko: 2. kolokvij, januar 2016
- Fakulteta za elektrotehniko: Zapiski za izpit [02]